MOJ NAČIN DELA

Delam celostno in integrativno, pri svojem delu torej posvečam pozornost celemu človeku: kognitivnim, čustvenim, telesnim, vedenjskim, socialnim in duhovnim dimenzijam posameznika. Ob tem integriram spoznanja in načine dela različnih terapevtskih šol, ki jih pridobivam na različnih izobraževanjih in delavnicah. Poleg psihodinamske psihoterapije, vključujem v delo tudi večletne izkušnje in znanje iz gestalt, integrativne, jungovske, telesne, likovne in izrazno umetnostne terapije. Integrativen pristop k svojemu delu mi ponuja kreativno spremljanje posameznika in tako omogoča individualno obravnavanje posameznika.

CELOSTNO IN INTEGRATIVNO

Odnos

Kvaliteten odnos med psihoterapevtom in klientom je najpomembnejši dejavnik pri uspešnosti terapije. Zato namenjam odnosu med seboj in vami pomembno mesto na najini poti. Odnos zdravi. Iz odnosa smo rojeni, v odnosu se naučimo največ o sebi, v odnosu se lahko tudi pozdravimo. Tako je pot psihoterapije pot odnosa. Ta odnos gradiva od prvega srečanja dalje, vi in jaz. Najin odnos je prostor, kjer včasih prvič izrazite skrite stiske, si dovolite pokazati nevšečno stran vas, si vzamete podporo, roko, besedo, pogled, po katerih hrepenite že dlje časa. Tako poteka zdravljenje globokih ran - vsaka drugačna podporna izkušnja zapiše v vas novo sporočilo in začne se proces spreminjanja vaših bazičnih prepričanj (recimo iz "nisem vreden" v "sem ljubljen, sprejet, pomemben", iz "nimam pravice" v "pravico imam, da živim svoje življenje, diham svoj dih..."). Da se spremenijo globoko zakoreninjeni vzorci doživljanja samega sebe je potreben odnos in čas. Ena sama pozitivna izkušnja običajno ni dovolj, potrebno jih je več.

ODNOS

Telesna psihoterapija

Psihodinamski pristop k psihoterapiji se je pri nas razvil na način, da je vase integriral med drugim tudi telesno delo. Pri telesnem delu govorimo o različnih vidikih: usmerjenost na telo (čuječen pristop, somatsko doživljanje, metoda brainspotting), izrazno telesno delo (povabilo telesu, da izrazi, kar se z besedami izmika človeku), delo z glasom, ki spremlja telesno doživljanje, plesno-gibalna terapija, energetska psihoterapija, različne dihalne tehnike in delo z dotikom. Večina naših čustvenih in vedenjskih vzorcev je nastalo v predverbalnem obdobju, zato se je v takšnih primerih lažje dotakniti občutkov v sebi s telesnim zavedanjem, z dotikom, z gibom... in šele nato z besedo.

POMEN TELESA

Travma

Sodobne smernice dela v psihoterapiji s travmatičnimi vsebinami posameznika se čedalje bolj naslanjajo na najnovejša spoznanja in raziskave nevroznanosti. Slednja sporočajo, da je jedro travmatične izkušnje fiziološkega značaja, kar pomeni, da nepredelana travmatična izkušnja ostane v živčnem sistemu posameznika. Travmatična izkušnja zaradi intenzitete doživljaja prekine povezavo v možganih med prefrontalnim korteksom in globljimi deli možganov, kjer se drama travme odvija, torej v limbičnem sistemu in možganskem deblu. Do travmatičnih vsebin tako težje dostopamo s prefrontalnim korteksom možganov, torej z delom možganov, ki razume, osmišlja in ubesedi; nasprotno pa imajo pristopi, ki vključujejo neverbalne tehnike dela več uspeha pri okrevanju posameznika. Takšni pristopi so lahko umetnostna terapija, telesna psihoterapija, brainspotting in drugi. Ti pristopi omogočajo procese, ki podpirajo senzorno doživljanje in tako naslavljajo dogajanje v globljih delih možganov ter tako aktivirajo v človeku možganske poti, ki delujejo podporno pri predelavi travme. Izražanje in procesiranje senzornih travmatičnih spominov pa je bistveno za uspešno predelavo travme.

DELO S TRAVMO in BRAINSPOTTING

Brainspotting je učinkovita metoda globinskega zdravljenja travme. Travmatične zapise nagovarjamo tako, da usmerjamo pozornost na nevrofiziološke odzive telesa, na telesne senzacije. Ob tem naše oko zre v točko, ki predstavlja travmatični zapis v možganih. Na takšen način se dotaknemo somatskega spomina (telesnega spomina) in tako omogočimo telesu, da sproži predelavo "zamrznjenih" delov v nas in osvobodi telo bolečega doživljaja. Več o metodi si lahko preberete na brainspottingslovenia.com.

Terapija z umetnostjo

Umetnostna terapija je oblika psihoterapije, ki z uporabo umetniških medijev podpira proces ozaveščanja, izražanja, komuniciranja, procesiranja, razumevanja in tako razreševanja notranjih čustvenih stisk. Sam kreativni proces je prav tako pomemben kot končni izdelek sam. Umetnostno izražanje ponuja veliko prostora nebesedni komunikaciji in tako nagovarja notranji emocionalni svet posameznika ter vabi k transformaciji teh notranjih telesno-čustvenih procesov. Pri delu z ustvarjalnimi mediji pogosto uporabljam intermodalni način dela, kar pomeni, da prepletam likovno izražanje z gibanjem, s čuječnim opazovanjem telesnih senzacij, dihanja in z glasovnim izražanjem. Takšen način omogoča individualni pristop k razreševanju posameznikovih težav. Ustvarjalni procesi so kot skrita zakladnica v nas: spomnijo nas na otroško igrivost, ki počiva v nas, na moč domišljije, podob, simbolov, ki nas zdravijo.

TERAPIJA Z UMETNOSTJO

Zasvojenost

Večletno delo s posamezniki, ki so imeli težave z zasvojenostjo in njihovimi družinami me je obogatilo z mnogimi spoznanji. Večina izmed nas ima kakšno obliko zasvojenosti, kemično ali nekemično obliko. Zasvojenosti je mnogo. Poleg največkrat omenjenih, kot so zasvojenosti od alkohola, ilegalnih drog, deloholizma, odnosov, tudi zasvojenosti od nakupovanja, nenehne zaskrbljenosti, ortoreksije (pretirano ukvarjanje s pravilno prehrano) in mnoge druge. Zasvojeno vedenje je simptomatika, ki kaže na notranje težke travmatične izkušnje. Je v resnici beg od bolečine, ki se skriva v posamezniku. Bolj kot se je posameznik sposoben soočiti z lastno bolečino, lažje in hitreje zapusti svet zasvojenosti. Pri tem mu je v podporo gradnja sočutne drže do lastnega trpljenja, do lastnih šibkosti, do sramu, ki je v njem in tako ustvarjanje novih načinov življenja.